Mar ne bi bilo fino, če bi se ti gospodje in gospe, ki poznajo sistem, ker pač v njem delajo, odločili za stavko oz. kakršnokoli obliko državljanske nepokoršine, ki bi prisilila vlado oz. vse odgovorne, da bi se skupaj vsedli za mizo in najprej uredili napake in pomanjkljivosti? Kdo bi znal to bolje kot tisti, ki ve kje in kaj je narobe?! Če bi to uredili bi se zagotovo našlo dovolj denarja za vse plače! Ne pa da se ta izgublja bogvedikam! Jaz bi z velikim veseljem podprl tako akcijo!

P.S.: Ta zapis ne leti na častne izjeme!

Druga stvar, ki me blazno moti, je obnašanje ljudi do t. i. gurujev, voditeljev, zvezdnikov… ki navržejo nekaj puhlic v stilu “pomagati je treba”, “potrebno je biti dober”, “sreča ni v materialnih zadeva”, “svet bo boljši, če bomo mi boljši”… in tako razkrijejo veliko skrivnost, zaradi, katerih “spregledajo” in se “trkajo” na prsi zaradi lastne “ignorance in slaboumnosti”. Sem mislil, da so take stvari malo bolj samoumevne!

Cesar pa je še vedno nag…

Maškar je bilo včeraj le za vzorec. Pri nas doma se je prikazala le ena skupinica našemljenih otrok. To pa je bilo tudi vse. Te dni pa so spet oživele različne debate okoli pusta: “kako odvržemo maske za pusta”, “kako je maska odsev tistega, kar si želimo biti”…

Pust me je do neke mere vedno privlačil in hkrati odbijal. Všeč mi je kreativna plat pusta, tj. izdelava mask, ki so umeščene v neko tragi-komično zgodbo, štos, skeč… Vedno pa me je odbijalo obnašanje nekaterih ljudi, ki so si privočili “odvreči masko” za katero se je skrival nebogljeni in nepotešeni bebec (čez leto priden, za pusta žival). Sprašujem pa se ali pust res pomeni odvreči masko ali pa pomeni samo, da si nadeneš drugo, v skladu z vlogo, ki jo lahko/moraš igrati za pusta, ki simbolizira razpust oz. postavitev na glavo družbenih norm, ki veljajo čez leto? Igraš le vlogo, ki jo od tebe “zahteva” pust in igra je tembolj prepričljiva, kolikor se identificiraš z vlogo? Nietzsche bi rekel, da vse kar imamo so maske.

Velikokrat je moč slišati tudi o prikritih željah, tj. kaj si kdo v resnici želi biti. Največkrat se to omenja, kadar se moški našemi v žensko (pa tudi obratno). Kaj pa če se kdo našemi v banano? Si v resnici želi biti banana? Mogoče pa moški preoblečen v žensko, ki je največkrat prav kurba, sporoča svojo željo po ženski-kurbi: “če bi bil jaz (našemljen v kurbo) na tvojem mestu bi se kot kurba (glej kaj in kako počem) obnašal do tebe na mojem mestu (kaj je narobe s tabo, da tega ne počneš?).

V pustnem lasu se skriva vsega po malem: razpust družbenih norm in vzpostavitev kaosa, igra vlog in kanček osebnih frustracij, želja…

Pust – čas za norčije, dobrote in poceni psihoanalizo!

Strinjam se s Tajnikarjem. Počakati bi bilo treba do volitev oz. na čas po volitvah. Vse skupaj že meji na histerijo in takšno ozračje ni primerno za izvedbo tako občutljivih operacij. Naj se v tem času ponovo pripravi programe prodaje državnega premoženja, brez duhamornega serviranja enoznačnih floskul (ki ne povedo o privatizacijskem postopku prav nič, razen, da je padla takšna odločitev). Če malo počakamo nas ne bo konec.

Poleg novih programov pa je nujno potrebno oceniti dosedanje delo. Toda, kako naj človek oceni dosedanje ukrepe vlade, če v dobri uri naletiš na diametralno nasprotujoče si trditve in argumente, ki jih ne moreš ne preveriti, in kar je še huje, če človek ni strokovno podkovan, pravilno tolmačiti. In ne, barva Bajukovega frisa ni argument!

Že sedaj so se pokazali problemi pri zakonodaji, inšpekcijah, nadzornih svetih… kar pomeni, da bi bilo treba najprej na tem področju marsikaj pokrpati, da se čimbolje uredi “igrišče”, potem pa končno rešiti ekonomsko-politično vprašanje razprodaje po programu, ki bo sprejemljiv in bo dal jasne in sprejemljive odgovore na vprašanja, ki so se zastavila tudi tekom Trenj (komu prodati, kako prodati, kdo bo pridobil…). Zaenkrat je vse skupaj videti, vsaj tako menim, kot ena velika šlapmparija, ki deluje po principu: “Če gre, gre, če ne gre pa več sreče prihodnjič!”

Na sliki so POLI-KVADRI, Jugoslovanska verzija lego kock. Te kocke je proizvajalo podjetje Poligalant iz Volčje drage pri Novi Gorici. Vsaj tako piše na zdelanem ovitku. Ne morem se spomniti, kdaj natančno sem dobil te kocke, so pa bile definitivno ena najboljših igrač mojih otroških let. Ure in ure sem se lahko igral z njimi. Prahu niso videle, dokler jih nisem prerasel. Mislim, da so take in podobne igrače najboljše, kar je moč otrokom podariti.

”Kakorkoli se bo že končala ta vojna, smo v vojni proti vam zmagali mi; nihče od vas ne bo ostal, da bi pričal, in tudi če bi kdo pobegnil, mu svet ne bo verjel. Morda bo prišlo do dvomov, razprav in zgodovinskih raziskav, vendar nič ne bo gotovo, saj bomo skupaj z vami uničili tudi dokaze. Pa tudi če se kakšen dokaz ohrani in če kdo od vas preživi, bodo ljudje dejali, da so stvari, o katerih pripovedujete, preveč pošastne, da bi jim lahko verjeli. Dejali bodo, da gre tu za pretiravanje zavezniške propagande, in bodo verjeli nam, ki bomo zanikali, ne pa vam. Zgodovino koncentracijskih taborišč bomo narekovali mi.” (Primo Levi, Potopljeni in rešeni, Ljubljana: Studia humanitais, 2003, str. 7)

Tako so taboriščnike strašili pripadniki enot SS, je zapisal Primo Levi, ki je tudi sam preživel Auschwitz, v svoji knjigi Potopljeni in rešeni. Strašna prerokba se ni uresničila. Vsaj ne v celoti. Ostaja nam grozljiva ne-razumljivost in ne-verjetnost teh dogodkov.

1. Holokavst

“Zgodovinar ter profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani Janko Prunk je pojasnil, da holokavst v ožjem pomenu besede pomeni poboj Židov, ki jih je zagrešil nacističen režim. Poudaril je, da je beseda židovska, ter dodal, da so ta izraz za nečloveška dejanja nacionalsocialistov uporabljali tudi Židje sami.” (vir: Delo)

Prunk oz. pisec besedila se je po mojem mnenju zmotil v eni točki. Kolikor je meni znano je beseda holokavst grškega izvora in pomeni obredni (v religioznem pomenu) sežig žrtvene živali (”όλόκαυστον” [holokauston] → ”όλον” [holos = popolnoma, v celoti] + ”καυστον” [kauston = sežgan]), prav ta religiozna konotacija (»biti sežgan kot obredna žival«) pa se je za mnoge izkazala kot problematična. Med Judi se je uveljavil hebrejski biblični izraz »Šo’ah«, ki pomeni, v grobem in približnem prevodu, veliko nesrečo, katastrofo.

Koliko je bilo dejansko vseh žrtev nacističnega genocida v celotnem obdobju nacistične vladavine ni moč natančno ugotoviti; številke se gibljejo nekje med 9 in 11 milijonov. Nekatere ocene so tudi precej višje in govorijo o 26 milijonih žrtev. Svoj delež žrtev so prispevala tudi nacistična uničevalna koncentracijska taborišča, število žrtev pa se giblje nekje do 6 milijonov. Med žrtvami je bilo največ Judov (več kot 80%), ostali del populacije taborišča pa so sestavljale še druge skupine ljudi, ki so bile poleg Judov izbrane za izbris iz tega sveta, in sicer: Poljaki, Srbi, Rusi (predvsem vojni ujetniki), komunisti, Romi in Sinti, Jehove priče, homoseksualci, telesno in duševno prizadeti ter ljudje, ki so bili iz takšnih ali drugačnih razlogov označeni kot ”državni sovražnik”. Šest glavnih uničevalnih taborišč se je nahajalo na ozemlju okupirane Poljske (Auschwitz-Birkenau, Belzec, Chelmno, Majdanek, Sobibor in Treblinka). Obstajala so tudi taborišča za prisilno delo in taborišča za ”izolacijo nezaželenih osebkov”, vendar se ta še zdaleč niso mogla primerjati z prej naštetimi uničevalnimi taborišči, ki so predstavljala najhujšo obliko sistematičnega in organiziranega mučenja in ubijanja ljudi.

2. Sanje

”Skoraj vsi povratniki iz koncentracijskih taborišč so mi povedali ali zapisali v svojih spominih, da se spominjajo sanj, ki so jih pogosto imeli ponoči v ujetništvu. V podrobnostih so se razlikovale, toda bistvo je bilo enako: sanjali so, da so se vrnili domov, kjer so strastno in z olajšanjem pripovedovali o svojem minulem trpljenju dragi osebi, ta pa jim ni verjela oziroma jih ni niti poslušala. V najrazličnejši – in najokrutnejši – obliki sanj se je sogovornik obrnil proč in odšel brez besed.” (Primo Levi, Potopljeni in rešeni, Ljubljana: Studia humanitais, 2003, str. 8)

3. Nočna mora, ki se ni končala

Nočna mora se za redke preživele taboriščnike ni končala po osvoboditvi iz taborišč, zatorej ni nič čudnega, da je filozof Jean Amery – tako kot Primo Levi je preživel grozote Auschwitza – zapisal sledeče besede:

”Kdor je bil mučen, ostane mučen. Kdor je trpel mučenje, se ne more več prilagoditi temu svetu, saj ni sramotnega izničenja nikoli konec. Zaupanja v človeštvo, ki ga je načela prva klofuta po obrazu, nato pa ga je zrušilo mučenje, si ne pridobi nikoli več.” (Primo Levi, Potopljeni in rešeni, Ljubljana: Studia humanitais, 2003, str. 18)

Amery je napravil samomor leta 1978. Leta 1987 je sledil še Levi.

4. Kdo je (bolj) genociden?

Angleški humorist Jerome Klapka je v svoji knjigi Trije možje se klatijo o nemškem narodu zapisal sledeče besede:

”Nemec zna vladati drugim in poslušati druge, ne zna pa vladati sam sebi. […] Neprenehoma učijo Nemca dolžnosti. Ta ideal je lep za vsako ljudstvo; toda preden bi ga človek začel slediti, bi si želel biti povsem na jasnem, kaj je ta ‘dolžnost’. Nemci jo menda pojmujejo kot ‘slepo pokorščino vsemu, kar nosi uniformo’. To je ravno nasprotje anglosaške zamisli; ker pa uspevajo tako Anglosasi kakor Tevtonci, mora imeti vsaka metoda nekaj dobrega. Doslej je imel Nemec veliko srečo, da so mu vladali izredno dobro; če se bo tako nadaljevalo, mu bo dobro. Nadloge se ga bodo lotile, če se njegov vladni stroj po kakem naključju kaj pokvari.” (Jerome Klapka, Trije možje se klatijo, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1974, str. 199-200)

Knjiga je bila napisana leta 1890.

Besede zvenijo naravnost preroško, toda zgodovina je pokazala, da se na področju ubijanja in uničevanja še noben narod (ali kako drugače opredeljena skupnost ljudi oz. posameznikov) ni pokazal kot kakšna posebna izjema, tudi Slovenci ne, saj je naša rodna gruda eno samo veliko grobišče. Mogoče je sicer reči, da je v določeni kulturi poudarjena zasnova vzgoje, ki vzgaja k okrutnosti in surovosti (vsaj do Drugih in drugačnih), toda kjerkoli so se vzpostavili sistemski pogoji za izvajanje nasilja se pokaže, da ni moč obešati zlo (samo) iztirjenim posameznikom, ampak je to lahko vsakdo izmed nas.

4. Dediščina

Vsakodnevni dogodki nam pričajo, da še kar naprej izzivamo ”življenje”, kot da bi hoteli ugotoviti koliko trpljenja sploh lahko prenese. Vedno in povsod obstaja velika skušnjava, da se (ponovno) uporabi totalitarne metode, kjer se bo zdelo nemogoče zmanjšati politično, socialno ali ekonomsko bedo na človeka vreden način. Ljudje smo nebogljena bitja.

2. Inflaciji
Kupuj z nogami! Kupuj ceneje! Že, že, kaj pa kvaliteta? Zdravje naj ne bi bilo ogroženo, nam zatrjujejo pristojni organi, a moja potrošniška malenkost zna biti užaljena, ko npr. kupi “poceni” kruh, ki si tega imena skorajda ne zasluži. Kaj hočemo. Italijanski rek pa tudi pravi:
“Poci soldi, poca musika!”

Zanimivo pa je, kako so včasih najbolj glasni ravno tisti, ki jim najmanj fali. Kot pri nesrečah… Luksuz pač ni povezan z vprašanjem preživetja.

3. Štrovsu
“Matilda” je poskrbela za ponesrečeno gostilniško izjavo. Ko bi še za kaj veliko hujšega…

4. Šrotu
Vnuč-ek/-ka: “Dedi, kaj ste storili…?”
Šrot: “Ko bi ti vedel-a…”

Video: The Richard Dimbleby Lecture 2007: Dr J Craig Venter – A DNA-Driven World

Tekst govora najdete TU.

Svetovni splet nam ponuja pestro bero stripov, ki jih je moč spremljati dnevno, tedensko… in ki so nam vsem dosegljivi ter brezplačni.

Današnji izbor: SINFEST avtorja Tatsuya Ishida.