Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta

Generalna skupščina ZN je 1. novembra 2005 27. januar proglasila za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Slovenija pa tega spominskega dne še ni priznala.

”Kakorkoli se bo že končala ta vojna, smo v vojni proti vam zmagali mi; nihče od vas ne bo ostal, da bi pričal, in tudi če bi kdo pobegnil, mu svet ne bo verjel. Morda bo prišlo do dvomov, razprav in zgodovinskih raziskav, vendar nič ne bo gotovo, saj bomo skupaj z vami uničili tudi dokaze. Pa tudi če se kakšen dokaz ohrani in če kdo od vas preživi, bodo ljudje dejali, da so stvari, o katerih pripovedujete, preveč pošastne, da bi jim lahko verjeli. Dejali bodo, da gre tu za pretiravanje zavezniške propagande, in bodo verjeli nam, ki bomo zanikali, ne pa vam. Zgodovino koncentracijskih taborišč bomo narekovali mi.” (Primo Levi, Potopljeni in rešeni, Ljubljana: Studia humanitais, 2003, str. 7)

Tako so taboriščnike strašili pripadniki enot SS, je zapisal Primo Levi, ki je tudi sam preživel Auschwitz, v svoji knjigi Potopljeni in rešeni. Strašna prerokba se ni uresničila. Vsaj ne v celoti. Ostaja nam grozljiva ne-razumljivost in ne-verjetnost teh dogodkov.

1. Holokavst

“Zgodovinar ter profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani Janko Prunk je pojasnil, da holokavst v ožjem pomenu besede pomeni poboj Židov, ki jih je zagrešil nacističen režim. Poudaril je, da je beseda židovska, ter dodal, da so ta izraz za nečloveška dejanja nacionalsocialistov uporabljali tudi Židje sami.” (vir: Delo)

Prunk oz. pisec besedila se je po mojem mnenju zmotil v eni točki. Kolikor je meni znano je beseda holokavst grškega izvora in pomeni obredni (v religioznem pomenu) sežig žrtvene živali (”όλόκαυστον” [holokauston] → ”όλον” [holos = popolnoma, v celoti] + ”καυστον” [kauston = sežgan]), prav ta religiozna konotacija (»biti sežgan kot obredna žival«) pa se je za mnoge izkazala kot problematična. Med Judi se je uveljavil hebrejski biblični izraz »Šo’ah«, ki pomeni, v grobem in približnem prevodu, veliko nesrečo, katastrofo.

Koliko je bilo dejansko vseh žrtev nacističnega genocida v celotnem obdobju nacistične vladavine ni moč natančno ugotoviti; številke se gibljejo nekje med 9 in 11 milijonov. Nekatere ocene so tudi precej višje in govorijo o 26 milijonih žrtev. Svoj delež žrtev so prispevala tudi nacistična uničevalna koncentracijska taborišča, število žrtev pa se giblje nekje do 6 milijonov. Med žrtvami je bilo največ Judov (več kot 80%), ostali del populacije taborišča pa so sestavljale še druge skupine ljudi, ki so bile poleg Judov izbrane za izbris iz tega sveta, in sicer: Poljaki, Srbi, Rusi (predvsem vojni ujetniki), komunisti, Romi in Sinti, Jehove priče, homoseksualci, telesno in duševno prizadeti ter ljudje, ki so bili iz takšnih ali drugačnih razlogov označeni kot ”državni sovražnik”. Šest glavnih uničevalnih taborišč se je nahajalo na ozemlju okupirane Poljske (Auschwitz-Birkenau, Belzec, Chelmno, Majdanek, Sobibor in Treblinka). Obstajala so tudi taborišča za prisilno delo in taborišča za ”izolacijo nezaželenih osebkov”, vendar se ta še zdaleč niso mogla primerjati z prej naštetimi uničevalnimi taborišči, ki so predstavljala najhujšo obliko sistematičnega in organiziranega mučenja in ubijanja ljudi.

2. Sanje

”Skoraj vsi povratniki iz koncentracijskih taborišč so mi povedali ali zapisali v svojih spominih, da se spominjajo sanj, ki so jih pogosto imeli ponoči v ujetništvu. V podrobnostih so se razlikovale, toda bistvo je bilo enako: sanjali so, da so se vrnili domov, kjer so strastno in z olajšanjem pripovedovali o svojem minulem trpljenju dragi osebi, ta pa jim ni verjela oziroma jih ni niti poslušala. V najrazličnejši – in najokrutnejši – obliki sanj se je sogovornik obrnil proč in odšel brez besed.” (Primo Levi, Potopljeni in rešeni, Ljubljana: Studia humanitais, 2003, str. 8)

3. Nočna mora, ki se ni končala

Nočna mora se za redke preživele taboriščnike ni končala po osvoboditvi iz taborišč, zatorej ni nič čudnega, da je filozof Jean Amery – tako kot Primo Levi je preživel grozote Auschwitza – zapisal sledeče besede:

”Kdor je bil mučen, ostane mučen. Kdor je trpel mučenje, se ne more več prilagoditi temu svetu, saj ni sramotnega izničenja nikoli konec. Zaupanja v človeštvo, ki ga je načela prva klofuta po obrazu, nato pa ga je zrušilo mučenje, si ne pridobi nikoli več.” (Primo Levi, Potopljeni in rešeni, Ljubljana: Studia humanitais, 2003, str. 18)

Amery je napravil samomor leta 1978. Leta 1987 je sledil še Levi.

4. Kdo je (bolj) genociden?

Angleški humorist Jerome Klapka je v svoji knjigi Trije možje se klatijo o nemškem narodu zapisal sledeče besede:

”Nemec zna vladati drugim in poslušati druge, ne zna pa vladati sam sebi. […] Neprenehoma učijo Nemca dolžnosti. Ta ideal je lep za vsako ljudstvo; toda preden bi ga človek začel slediti, bi si želel biti povsem na jasnem, kaj je ta ‘dolžnost’. Nemci jo menda pojmujejo kot ’slepo pokorščino vsemu, kar nosi uniformo’. To je ravno nasprotje anglosaške zamisli; ker pa uspevajo tako Anglosasi kakor Tevtonci, mora imeti vsaka metoda nekaj dobrega. Doslej je imel Nemec veliko srečo, da so mu vladali izredno dobro; če se bo tako nadaljevalo, mu bo dobro. Nadloge se ga bodo lotile, če se njegov vladni stroj po kakem naključju kaj pokvari.” (Jerome Klapka, Trije možje se klatijo, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1974, str. 199-200)

Knjiga je bila napisana leta 1890.

Besede zvenijo naravnost preroško, toda zgodovina je pokazala, da se na področju ubijanja in uničevanja še noben narod (ali kako drugače opredeljena skupnost ljudi oz. posameznikov) ni pokazal kot kakšna posebna izjema, tudi Slovenci ne, saj je naša rodna gruda eno samo veliko grobišče. Mogoče je sicer reči, da je v določeni kulturi poudarjena zasnova vzgoje, ki vzgaja k okrutnosti in surovosti (vsaj do Drugih in drugačnih), toda kjerkoli so se vzpostavili sistemski pogoji za izvajanje nasilja se pokaže, da ni moč obešati zlo (samo) iztirjenim posameznikom, ampak je to lahko vsakdo izmed nas.

4. Dediščina

Vsakodnevni dogodki nam pričajo, da še kar naprej izzivamo ”življenje”, kot da bi hoteli ugotoviti koliko trpljenja sploh lahko prenese. Vedno in povsod obstaja velika skušnjava, da se (ponovno) uporabi totalitarne metode, kjer se bo zdelo nemogoče zmanjšati politično, socialno ali ekonomsko bedo na človeka vreden način. Ljudje smo nebogljena bitja.