Štrajk!

Zdravniki, učitelji in sodniki so potožili, da niso dovolj plačani za svoje delo, ki ga opravljajo v slabih sistemskih pogojih. Ljudstvo se sprašuje (neupravičeno?), kaj bo dobilo s povišanjem njihovih plač? Odgovor? NIČ! Pogoji dela bodo še vedno slabi!

Mar ne bi bilo fino, če bi se ti gospodje in gospe, ki poznajo sistem, ker pač v njem delajo, odločili za stavko oz. kakršnokoli obliko državljanske nepokoršine, ki bi prisilila vlado oz. vse odgovorne, da bi se skupaj vsedli za mizo in najprej uredili napake in pomanjkljivosti? Kdo bi znal to bolje kot tisti, ki ve kje in kaj je narobe?! Če bi to uredili bi se zagotovo našlo dovolj denarja za vse plače! Ne pa da se ta izgublja bogvedikam! Jaz bi z velikim veseljem podprl tako akcijo!

P.S.: Ta zapis ne leti na častne izjeme!

Izumitelji tople vode

V teh dneh je bilo (spet) moč veliko slišati o Drnovškovemu spreobrnenju, ki naj bi mu botrovala njegova bolezen in, posledično, nekovencionalni drži (NE)politika novega kova, ki je prinesla “svežino” v družbeno-politično dogajanje lokalnega in svetovnega pomena. Ne morem, da ne bi postal ciničen in se vprašal: “Mar je to popotnica za politike, gospodarstvenike… pa tudi za nas, “navadne” ljudi, češ, dajmo vsi na smrt zbolet in svet bo lepši?” “V čem je težava, da se ne znamo človeško, humano obnašati?” Mar ni prav to slaboumno (če je dejansko tako)!!! No, bolje pozno kot nikoli! Ah, ta večna človeška nebogljenost!

Druga stvar, ki me blazno moti, je obnašanje ljudi do t. i. gurujev, voditeljev, zvezdnikov… ki navržejo nekaj puhlic v stilu “pomagati je treba”, “potrebno je biti dober”, “sreča ni v materialnih zadeva”, “svet bo boljši, če bomo mi boljši”… in tako razkrijejo veliko skrivnost, zaradi, katerih “spregledajo” in se “trkajo” na prsi zaradi lastne “ignorance in slaboumnosti”. Sem mislil, da so take stvari malo bolj samoumevne!

Cesar pa je še vedno nag…

Janez Drnovšek (1950 – 2008)

Med prebiranjem številnih zapisov in novic o smrti Janeza Drnovška, se mi je nehote zastavilo vprašanje: “Kaj pa če bi se poslovil Janez Janša?” Javni izlivi sočutja do oseb, ki nas je večina poznala le iz “druge roke” so mi bili vedno tuji, prav tako pa mi je postala že prav naporno zguljena fraza “O mrtvih vse dobro!”. Ne! Naj bo: “Do mrtvih spoštljivo!” Zgodovina pa si bo že našla čas, da čimbolj realno oceni njegovo delo.

Pust – post

Po vseh teh pustnih dobrotah mi post zagotovo ne bo škodil!

Maškar je bilo včeraj le za vzorec. Pri nas doma se je prikazala le ena skupinica našemljenih otrok. To pa je bilo tudi vse. Te dni pa so spet oživele različne debate okoli pusta: “kako odvržemo maske za pusta”, “kako je maska odsev tistega, kar si želimo biti”…

Pust me je do neke mere vedno privlačil in hkrati odbijal. Všeč mi je kreativna plat pusta, tj. izdelava mask, ki so umeščene v neko tragi-komično zgodbo, štos, skeč… Vedno pa me je odbijalo obnašanje nekaterih ljudi, ki so si privočili “odvreči masko” za katero se je skrival nebogljeni in nepotešeni bebec (čez leto priden, za pusta žival). Sprašujem pa se ali pust res pomeni odvreči masko ali pa pomeni samo, da si nadeneš drugo, v skladu z vlogo, ki jo lahko/moraš igrati za pusta, ki simbolizira razpust oz. postavitev na glavo družbenih norm, ki veljajo čez leto? Igraš le vlogo, ki jo od tebe “zahteva” pust in igra je tembolj prepričljiva, kolikor se identificiraš z vlogo? Nietzsche bi rekel, da vse kar imamo so maske.

Velikokrat je moč slišati tudi o prikritih željah, tj. kaj si kdo v resnici želi biti. Največkrat se to omenja, kadar se moški našemi v žensko (pa tudi obratno). Kaj pa če se kdo našemi v banano? Si v resnici želi biti banana? Mogoče pa moški preoblečen v žensko, ki je največkrat prav kurba, sporoča svojo željo po ženski-kurbi: “če bi bil jaz (našemljen v kurbo) na tvojem mestu bi se kot kurba (glej kaj in kako počem) obnašal do tebe na mojem mestu (kaj je narobe s tabo, da tega ne počneš?).

V pustnem lasu se skriva vsega po malem: razpust družbenih norm in vzpostavitev kaosa, igra vlog in kanček osebnih frustracij, želja…

Pust – čas za norčije, dobrote in poceni psihoanalizo!

Razprodaja premoženja?

Huh, res je naporno gledati Trenja.

Strinjam se s Tajnikarjem. Počakati bi bilo treba do volitev oz. na čas po volitvah. Vse skupaj že meji na histerijo in takšno ozračje ni primerno za izvedbo tako občutljivih operacij. Naj se v tem času ponovo pripravi programe prodaje državnega premoženja, brez duhamornega serviranja enoznačnih floskul (ki ne povedo o privatizacijskem postopku prav nič, razen, da je padla takšna odločitev). Če malo počakamo nas ne bo konec.

Poleg novih programov pa je nujno potrebno oceniti dosedanje delo. Toda, kako naj človek oceni dosedanje ukrepe vlade, če v dobri uri naletiš na diametralno nasprotujoče si trditve in argumente, ki jih ne moreš ne preveriti, in kar je še huje, če človek ni strokovno podkovan, pravilno tolmačiti. In ne, barva Bajukovega frisa ni argument!

Že sedaj so se pokazali problemi pri zakonodaji, inšpekcijah, nadzornih svetih… kar pomeni, da bi bilo treba najprej na tem področju marsikaj pokrpati, da se čimbolje uredi “igrišče”, potem pa končno rešiti ekonomsko-politično vprašanje razprodaje po programu, ki bo sprejemljiv in bo dal jasne in sprejemljive odgovore na vprašanja, ki so se zastavila tudi tekom Trenj (komu prodati, kako prodati, kdo bo pridobil…). Zaenkrat je vse skupaj videti, vsaj tako menim, kot ena velika šlapmparija, ki deluje po principu: “Če gre, gre, če ne gre pa več sreče prihodnjič!”